Register nesnovne kulturne dediščine bogatejši za dve enoti

Kot piše v utemeljitvi vpisa, segajo začetki skupnostnega upravljanja skupnega premoženja daleč v zgodovino, današnje delovanje agrarnih skupnosti pa predstavlja model sožitja in sodelovanja, institucijo na najnižji organizacijski ravni, sposobno samoorganizacije in samoregulacije ter trajnostnega upravljanja.

Agrarne skupnosti povezujejo lastnike zemljišč, ki na osnovi enakih pravic, dolžnosti in obveznosti upravljajo skupno premoženje, največkrat gozdna in kmetijska zemljišča.

Glede na geografsko pestrost zemljišč, ki jih upravljajo, se v ljudskem besedišču imenujejo različno, na primer srenja, pašna skupnost, meščanska korporacija, meščanska skupnost, skupnina, jus, soseska, soseščina, gmajna, komun, komunela, zemljiška skupnost, urbarialna skupnost, sosednja.

Vseh agrarnih skupnosti, ki večinoma posedujejo velika zemljišča, je več kot 600, največ na Primorskem, Gorenjskem in Notranjskem. Praksa skupnega upravljanja je živa tudi med Slovenci na Krasu in v zamejstvu. Od leta 2012 jih povezuje Združenje predstavnikov agrarnih skupnosti, pred tem je te naloge opravljala Zveza agrarnih skupnosti.

Kot piše v opisu enote, je večina agrarnih skupnosti nastala leta 1848 z zemljiško odvezo, ko je bila skupna zemlja pogosto pripisana srenjam ali vasem in dana v upravljanje določenemu krogu upravičencev. Leta 1947 so bile agrarne skupnosti razlaščene in leta 1965 njihovo premoženje podržavljeno. Ponovno so bile formalno ustanovljene leta 1994.

Nosilec lokalne in nacionalne identitete

Vinogradništvo v Sloveniji ima dolgo tradicijo in s svojimi značilnimi sortami zaznamuje pokrajino in življenje treh vinorodnih dežel. S to dejavnostjo se poistovetijo lastniki vinogradov na številnih goricah, med katerimi prevladujejo lastniki majhnih družinskih vinogradov, je zapisano v utemeljitvi vpisa.

Večina aktivnih vinogradnikov je organiziranih v vinogradniških društvih, v katerih skrbijo za prenos znanja in nadaljevanje vinogradniške tradicije. Pri tem jih vodita predvsem želja po ohranjanju izročila in skrb za ohranitev tradicionalne podobe vinogradniške kulturne krajine in tradicionalne arhitekture.

Vinogradniška opravila vse leto zahtevajo veliko ročnega dela in prilagajanje naravnim razmeram. Hkrati vinogradništvo pomembno prispeva k trajnostnemu razvoju podeželja.

Poseben pomen ima kot nosilec lokalne in nacionalne identitete, saj je povezano s številnimi šegami in navadami ter bogato pesemsko, pregovorno in kulinarično dediščino. Na nacionalni ravni ima vinogradništvo reprezentativni pomen, saj vino nastopa kot kulturni simbol povezovanja ljudi.

Vinogradništvo obsega gojenje vinske trte, pridelavo in predelavo grozdja ter kletarjenje. Zaznamuje pokrajino, gospodarstvo in življenje vinorodnih dežel Podravje, Posavje in Primorska. Tradicija vinogradništva sega v železno dobo. Na mariborskem Lentu pa raste več kot 450 let stara trta, ki se kot simbol slovenske vinogradniške dediščine širi po svetu s svojimi cepljenkami.